Na vzhodni strani Trojan so v zadnjih tednih vzklili reklamni panoji, ki porogljivo nagovarjajo mimoidoče z mantro “Kaj si želim v letu 2024 – Izključevanje ali sodelovanje?”
To skorajda retorično vprašanje ni neka novost v diskurzu slovenskega političnega prostora; spretno manipuliranje z idejo enotnosti in delitve hkrati je čudovito orodje desnice (pri nas ji lahko kar rečemo Janez Janša), ki z istim stavkom opleta že vsaj od 2008.
Koncept sodelovanja je seveda univerzalno privlačen. Človek človeku poda roko in skupaj zgradita nekaj večjega kot bi lahko en sam!
Za politiko je pa to malce drugače. “Sodelovanje” ni sodelovanje, ampak orodje retorične manipulacije, ki ne stremi k medsebojnemu delovanju temveč obstaja kot sredstvo za legitimizacijo avtoritete. Politični slogani poveličujejo sodelovanje in pluralnost, kar je popolnoma v nasprotju s praktičnimi ukrepi, ki spodbujajo izključevanje ter zavirajo kulturni napredek in to prikazujejo kot naravno stanje države. Na vprašanje ali gre za kuro ali jajce nimam odgovora, lahko pa pokažem na šolski primer biopolitike na slovenskih ruralnih območjih in mehanizme preko katerih se politični diskurz opre na normativne družbene pritiske, nacionalno identiteto in družbeno kohezijo, kar pa na koncu ojača temelje na katerih je vzklil. We do love a positive feedback loop cycle!
Ljudje naravno sodelujejo ne glede na politična prepričanja, ki jih morda imajo. Naše vsakdanje interakcije niso tako politično nasičene, kot bi si marsikdo želel.
Ni človeka, ki ne podpira kmetov. So pa ljudje, ki so aktivno proti svincu v bencinu in barvi. Ja, sej je fajn da ne rabiš barvat hleva vsakih 5 let, sam ne na račun hudih razvojnih okvar otrok ki živijo v okolici. Ja, je bedno da ne moreš kurit kar ti paše da ogreješ hišo, ampak je bolj bedno umret v oblaku smoga. Eni to naredijo samoiniciativno, drugim je pa pač treba vsilit. Žal pa danes pri okoljevarstvu nismo pri tako enostavnih enačbah, in so spremembe za marsikoga težko prebavljive.
In vsak bi imel socialistične subvencije v kriznih časi in kapitalistične dobičke ko gre dobro. Težje pa se pojasni, da če postane kmetovanje nekontrolirano dobičkonosna branža, to slej ko prej vodi k megakorporacijam. A bi res da od Mure do Jadrana orje Jeff Bezos, ti pa zgolj uporabljaš njegov traktor v zameno za plačilo (ki je seveda znatno manjše od dejanskega dobička)?
Družbeni konsenz je funkcija moči, ne morale. Posameznik ima moč, ampak ne tisti posameznik, ki misli da jo ima – demokracija to čudovito zapakira. Politične stranke – in to ni omejeno samo na desnico – uporabljajo množice za prenos moči na posameznike. Tisti posamezniki znotraj množice pa so ironično nerelevantni, saj so zgolj sredstvo, ki omogoča pridobivanje in ohranjanje moči tistim izven te množice. Ob koncu dneva gremo na volitve da lahko posamezniki z demokratično močjo spravljajo svoje lastne kaprice v obstoj. In tako je čisto OK. Bilo bi samo fino, če se ne bi pretvarjali, da gre za voljo ljudstva. Ljudstvo ne ve kaj hoče, če dobi kar potrebuje pa ve samo zgodovina.
Bolje se je boriti ZA nekaj kot PROTI nečemu. Protestirajmo skladno.