Izhajam iz delavske družine. Odraščal sem v okolju klasičnega kapitalističnega proletariata. Bil sem v stiku z mnogimi arhetipskimi predstavniki enostavnih človeških lastnosti in patologij. Modeli so super stvar.
En takšnih modelov so direktorji, ki si želijo biti direktorji. Razni lastniki gostiln, picerij, ponudniki obrtniških storitev, … kšeftarji. Lastniki “podjetij”, ki so v resnici nadvse zadovoljni s svojo vlogo malega fevdalnega gospoda, sploh pa z lovoriko, ki jim jo nadanejo “navadni” delavci. “On pa res ima”, si rečejo ob petkovem pivu.
S higienične distance in z nekaj racionalnosti hitro opaziš, da to v resnici niso podjetja, in da ni vsak z rekelcom kapitalist. Mladi zaposleni “revolucionarji” v mislih bijejo bitko s kapitalizmom, v resnici je pa problem samo to, da je šef (direktor, izmenovodja, dekan, naročnik ali whatever) pač kreten, ki je pristal pri malce večjemu koritu in tam fantazira, da mu je uspelo v življenju – merilo je manj kot 5 let star Audi ali BMW SUV. Iz nekega razloga tem osebam izročimo mikrofon za komentiranje davčnih politik in analiziranje funkcionalnosti države.
V resnici imam težavo samo s tem, da te osebe izkoristijo svojo minorno prednost tako, da za sabo zaprejo vrata drugim. Tukaj ne gre zares za sistemski problem, tako da ga niti nima smisla razreševati. Ljudje s(m)o pač kreteni. Ko bi vsaj bili neumorno ambiciozni do bridkega konca.
Za ponazoritev si bom izposodil še kulturo in akademijo – že v “progresivni” Ljubljani imamo en kup nadobudnih ustvarjalcev in aktivistov, okrog katerih je zrasel navidez varen mehurček, ki v resnici zgolj zaduši kakršnokoli iskrico deviance od predstave sveta najbolj glasnih članov. Založbe, pisatelji, profesorji, razne katedre in združenja, politična scena, umetniki, vikend hobi alt metelkova performerji. Izkoristijo minorno prednost, tako da za sabo zaprejo vrata drugim.
“On je objavljen v tem in tem”, si rečejo ob petkovem pivu. Upam trditi, da je večina prej naštetih, ki so že nekaj “dosegli”, do kolegov, ki tega še niso, naravnost škodoželjna in tiranska. Ko se primerjajo z nekom, ki je dosegel več, so pa zatirani, onemogočeni in žrtve sistema.
Ko bi vsaj bili neumorno ambiciozni do bridkega konca. Tako pa je za večino cilj, da so kot nekakšen gospodar na kmetiji. Glavni in ponosni v svojem hlevu in kreteni do tistih, ki šaflajo drek.
Da ne kompliciram po nepotrebnem: Avto za 100k imaš na lizing, tvojo knjige bere 50 istih ljudi, tvoj nastop ali protest je kot nastop v šoli v naravi kjer se počutiš ful dobr ker ti ploskajo vsi sošolci, in kot nosilec javne funkcije si pripravljen zamenjat integriteto za par tisoč eur.
Tldr: če ti s trudom uspe priti nekam, dej se potrud da spraviš še čimveč ljudi s sabo, da se lahko začnemo ukvarjat s snovalci raznih amorfnih gmot. Če ne želiš dlje je ok, sam ne zapirat vrat za sabo in ne prepričevat ljudi da si že dosegel absoluten konec poti. Z grandioznostjo ni nič narobe, mora biti pa nujno v spremstvu ambicije, ker drugače si samo kreten. Class transcends circumstance.