Običajno poscrollam mimo takšnih pop objav, ampak to stališče je precej trdovraten madež na razredni zavesti.
Razumem jezo in frustracijo ljudi, ki so zaposleni za poln delovni čas, na koncu meseca pa razpolagajo s par 100e več, kot nekdo, ki “nič ne dela in vleče socialno”. Še posebej rado ljudi zmoti, če socialno pomoč prejema tujec (po možnosti več odtenkov temnejše kože).
Moj običajni odziv, ko pride do teh debat, je poskusiti razložiti zakaj je temeljni dohodek nujna stvar funkcionalne družbe, četudi obstajajo ljudje, ki sistem izkoriščajo. Marsikdo potrebuje zelo veliko vode, da lahko po koščkih pogoltne ta zavitek zakonitosti moderne ekonomije z nadevom moralne vzvišenosti. Večina, žal, ne želi niti poskusiti.
Filozofsko, teološko in drugo moraliziranje nas obkroža z vseh strani, ampak žal služi le prepričevanju prepričanih. Socializem ima marketinško težavo in ne ideološke. Ideologijo prodajajo politiki, komunikacijski načrt pa je … zastarel.
Bolj pregledno situacijo dobimo, če stopimo en korak nazaj.
Minimalna plača je produkt socializma. Levičarstva.
Socialna pomoč je produkt socializma. Levičarstva.
Ko socializem olupiš do njegovega bistva, prideš do temeljne ideje. Vsak prispeva toliko, kot lahko. Vsak dobi toliko, kot potrebuje.
Na drugi strani imaš desnico in idejo neoliberalnega prostega trga.
Na popolnoma prostem trgu ne obstaja koncept splošne minimalne plače. Delodajalec zaposli delavca, ki je pripravljen potrebno delo opraviti za najmanj denarja. Zgodovinsko gledano so lastniki kapitala pripravljeni plačati ravno toliko, da si lahko delavci privoščijo takšno hrano in zavetje, da so dovolj fizično močni in spočiti, da lahko delajo.
Karkoli več od tega ni samoumevno. Prosti vikendi niso samoumevni. 8-urni delavnik ni samoumeven. Plačan dopust ni samoumeven.
Minimalna plača NI samoumevna. Izborjena je, kot vse druge delavske pravice. Izborili so nam jih levičarji prejšnjega stoletja.
Grda in neprijetna resnica je, da je tudi minimalna plača socialna pomoč. Država z zakoni prisili delodajalce, da delavcem plačujejo VSAJ določen znesek.
Socialna država poskuša vsem omogočiti enake možnosti in zaščititi ranljive, ne glede na to, kakšno je naše ozadje. Socialna država smo mi.
Imamo dve diametralno nasprotni poti naprej. Radikalno desna možnost je, da ukinemo socialno pomoč in minimalno plačo ter vse socialne transferje, vsak pa naj se v modernem kapitalizmu znajde sam. Radikalno leva možnost pa je, da razpršimo lastništvo premoženja, najverjetneje s spremembo lastniških struktur in omejevanjem tehnofevdalističnih megakorporacij (za kar, smešno, nimamo družbenega konsenza), dokler ne bomo imeli družbe, kjer je razlika med povprečnimi in najbogatejšimi 1 : 10 in ne 1 : 1.000.000; do takrat pa dvigujemo minimalno plačo in socialne transferje, da bo povprečen človek čez 10 let imel boljše življenje kot povprečen človek danes.
Vsak mesec socialno pomoč prejema okrog 40.000 oseb. Velika večina socialno pomoč zares potrebuje. Če ekstremno pretiravamo in rečemo, da se od tega 5.000 oseb dolgoročno »šverca« na sistemu in prejema socialno pomoč v na sliki omenjenem znesku, ki je ne potrebujejo, to nanese 5000*480*12 = 28.800.000 €, oziroma 29 milijonov letno. Za sanacijo oz. dokapitalizacijo bank smo namenili 3.500 milijonov davkoplačevalskega denarja.
Slovenske banke so lani naredile več kot 1.000 milijonov čistega dobička.
Petrol, ki zaradi grde, grde države zapira odročne poslovalnice, je leta 2023 zabeležil 92 milijonov evrov dobička. Trenutno dajemo za obrambni proračun 1400 milijonov letno (700 eur/državljana/letno), do leta 2030 pa je NATO načrt dvigniti to številko na 2400 milijonov letno (1.200 eur/državljana/letno).
Tu želim zgolj sprožiti spremembo perspektive. Dihotomija poenostavlja kompleksne ekonomsko-socialne strukture. Neupravičena potrošnja na eni strani ne upraviči druge neupravičene potrošnje. Moderni svet je zvarek neskončnega števila idej in objektivnih izzivov. Želim opozoriti zgolj na to, da sta jeza in frustracija odlično orodje, ki je večinoma usmerjeno v neproduktivno smer. Svet pa je na točki, ko se odloča, v katero smer bo šel.
Na politiki sloni odgovornost, da najde sporočilo, ki bo prineslo širok družbeni konsenz. Moje mnenje je, da se 95% prebivalstva strinja, da posamezniki z več sto milijardami premoženja niso nujen element dobre družbe, ampak tega žal nihče zares ne vpraša.
Kako široko perspektivo želi videti posameznik in kaj se mu zdi prav, ve pa vsak sam.