Velik, največji del našega doživljanja ostane neizrečen. Doživetja morajo biti eksplicirana in predvsem trivializirana; premišljen reductio ad absurdum razkrinka marsikatero bizarnost življenja, kar posamezniku omogoči dvig nad meglico družbenega pritiska. Nepremišljen konformizem do arbitrarnih norm posamezniku onemogoča in celo preprečuje polno doživljanje in individualizacijo. (We do love self-sustaining loops)
V preteklosti je svetovni red usmerjal družbeno življenje skozi omejevanje in preprečevanje, danes je neoliberalna performativnost dovoljena – zahtevana – od vseh družbenih razredov. Marsikdo se zadovolji zgolj z občutkom svobode, ki obstaja, dokler drugih ne moti njegov nastop na malomeščanskem odru. Svoboda je v avtentični iskrenosti, in ta je bolj dostopna kot kadarkoli prej. Manjko svobode v tem primeru ni ozaveščena podrejenost, ampak kognitivna disonanca kot boj proti obupu poznih (srednjih?) let s frazami kot je “takrat bi še lahko”.
V preteklosti vedno vidimo druge sedanjosti, ki bi lahko bile. Premalokrat pomislimo na prihodnost, ki lahko obstaja zaradi sedanjosti.