This could have been a Tweet
Pred kratkim sem bil na manjšem predavanju o razvoju jezikovnih modelov v navezavi do Lacanovih del. Govor je med drugim nanesel na behavioriste ter na druge psihologe in matematike 20. stoletja, ki so poskušali sistemizirati, klasificirati in statistično predvideti strukturo jezika in kako je ta linija raziskav postala ena od podlag za razvoj LLM-ov. Zanimive stvari. Še posebej zanimivo je, kako je Lacan precej natančno predvidel zaplete, ki jih danes vidimo v reproducirani sintaksi LLM-ov. Pri komputaciji manjše število spremenljivk pomeni manj dela: better efficiency = lower costs = easier mass adoption. LLM-i, ki stojijo na teh raziskavah 20. stoletja, nimajo “duše”; niso zmožni interpretirati simbolov. Jezik brez lacanovske želje je … meh.
Anyhow, ob govoru o matematičnih modelih in učinkovitosti strojev se mi je utrnila misel, kako tudi z družbo pogosto ravnamo kot s številkami in zanjo uporabljamo podobne metrike kot za stroje. Današnji kapitalizem z ekspresno hitrostjo razkraja kulture in posameznikove identitete, ker je homogen bazen prebivalstva preprosto bolj … učinkovit. Enaka šola in enako izobraževanje za vse otroke, enaka delovna specializacija za vse, ki bodo opravljali eno od sistemsko klasificiranih služb. Vloge za “funkcionalnega” odraslega so pripravljene vnaprej, in nekako smo kupili idejo, da smo zaradi večje izbire kot nekoč danes tudi bolj svobodni. Kot je rekel Žižek: you lack the very language to articulate your unfreedom.
Anyhow2, kapitalizmu je všeč učinkovitost, uničenje kulturne identitete pa je posledica, ne namen. Zato se proti tej kapitalistični obliki nesvobode verjetno nima veliko smisla boriti proti “sistemu” (državi, politiki, illuminatom in kuščarjem, …). Včasih je dovolj že to, da preprosto živimo avtentično in svobodno. Nekateri se poistovetijo s cilji in “smisli”, ki jih ponuja kapitalizem; nekateri ne. Še več pa je takih, ki živijo v stiski, ker ne dosegajo ciljev, ki jih postavlja kapitalizem, in se zaradi tega počutijo kot nekaj manj. A dejstvo ostaja: obstaja neskončno življenjskih smislov, ki jih kapitalizem ne promovira. Pot do njih pa vodi skozi avtentično udejstvovanje – četudi z roba družbe. Avtentičnost pa zahteva precej poguma. Sploh takrat, ko neka identiteta v družbi ni mainstream.
Hvala vsem, ki pomagajo tistim, ki se težko prilagodijo sami.